Lev Nikolajevič Tolstoj
(resnična zgodba)
Ladja, ki je plula okrog sveta, se je vračala domov. Vreme je bilo mirno in ljudje so bili na palubi. Sredi med njimi se je vrtela velika opica, ki jih je zabavala. Pačila se je in skakala okrog ljudi ter jih dražila. Videti je bilo, da ve, da se ljudje zabavajo, ko jo gledajo, in se je še bolj trudila.
Skočila je k dvanajstletnemu fantu, sinu ladijskega kapitana, potegnila z njegove glave kapo, si jo posadila na glavo in splezala na jambor. Vsi so se smejali razen fantka, ki je ostal brez kape in ni vedel, naj se smeje ali joče.
Opica se je usedla na prvo prečko, snela kapo in jo začela trgati z zobmi ter tacami. Kot bi dražila fanta, je kazala nanj in se pačila. Fant ji je zažugal, zakričal nanjo, pa je opica potem trgala kapo še z večjo jezo. Mornarji so se smejali vse glasneje. Fant je zardel, slekel suknjič in začel plezati za opico na jambor. V minuti je priplezal po vrvi do prve prečke, vendar je bila opica spretnejša in urnejša. Tik preden je zagrabil kapo, je splezala še višje.
“Ti mi ne boš pobegnila” je zakričal fant in plezal višje, opica pa ga je še naprej izzivala in plezala dalje. Fant je bil razdražen in ni hotel odnehati. Tako sta opica in mladenič v eni sami minuti priplezala do vrha. Na samem vrhu se je opica stegnila po vsej dolžini, se obesila na vrv in zataknila kapo na konec zgornje prečke, sama pa splezala do samega vrha jambora in se od tam pačila, kazala zobe in se zabavala. Od jambora do konca prečke, kjer je visela kapa, je bilo poldrugi meter in kape ni bilo mogoče doseči, ne da bi spustil iz rok vrv ter jambor.
Fant je bil razdražen, spustil je jambor in stopil na prečko. Vsi na krovu so gledali in se smejali temu, kar sta počela opica in kapitanov sin. Ko pa so videli, da je dečko spustil vrv in z iztegnjenimi rokami stopil na prečko, so otrpnili od strahu.
Le en sam neroden korak, pa bi padel in se razbil na krovu. Tudi če ne bi padel in bi prišel do konca ter pobral kapo, bi se težko obrnil in vrnil do jambora. V mrtvi tišini so ga vsi gledali in čakali, kaj bo storil.
Nenadoma je nekdo med gledalci vzkliknil od strahu. Od vzklika je fant prišel k sebi, pogledal dol in se opotekel.
Prav takrat je iz kajute stopil kapitan ladje, fantov oče. V roki je imel puško, da bi streljal galebe. Na jamboru je zagledal sina, nameril nanj in zakričal “V vodo! Skoči takoj v vodo, streljal bom!” Fantek se je zamajal in ni razumel. “Skoči ali pa ustrelim! Ena, dve…” in ko je prišel do “tri” - se je fant že odrinil in skočil na glavo.
Kot topovska krogla je padlo fantovo telo v morje. Valovi fanta še niso pokrili, ko je dvajset hrabrih mornarjev skočilo za njim v vodo. Čez štirideset sekund - kako dolge so se vsem zdele - je fantov trup izplaval na površino. Prestregli so ga in potegnili na ladijski krov. Ko mu je čez par minut iz ušes in nosa iztekla voda, je začel dihati.
Ko je kapitan to videl, je zakričal, kot bi ga nekaj dušilo, in pobegnil v svojo kajuto, da bi nihče ne videl, kako joče.
(resnična zgodba)
Ladja, ki je plula okrog sveta, se je vračala domov. Vreme je bilo mirno in ljudje so bili na palubi. Sredi med njimi se je vrtela velika opica, ki jih je zabavala. Pačila se je in skakala okrog ljudi ter jih dražila. Videti je bilo, da ve, da se ljudje zabavajo, ko jo gledajo, in se je še bolj trudila.
Skočila je k dvanajstletnemu fantu, sinu ladijskega kapitana, potegnila z njegove glave kapo, si jo posadila na glavo in splezala na jambor. Vsi so se smejali razen fantka, ki je ostal brez kape in ni vedel, naj se smeje ali joče.
Opica se je usedla na prvo prečko, snela kapo in jo začela trgati z zobmi ter tacami. Kot bi dražila fanta, je kazala nanj in se pačila. Fant ji je zažugal, zakričal nanjo, pa je opica potem trgala kapo še z večjo jezo. Mornarji so se smejali vse glasneje. Fant je zardel, slekel suknjič in začel plezati za opico na jambor. V minuti je priplezal po vrvi do prve prečke, vendar je bila opica spretnejša in urnejša. Tik preden je zagrabil kapo, je splezala še višje.
“Ti mi ne boš pobegnila” je zakričal fant in plezal višje, opica pa ga je še naprej izzivala in plezala dalje. Fant je bil razdražen in ni hotel odnehati. Tako sta opica in mladenič v eni sami minuti priplezala do vrha. Na samem vrhu se je opica stegnila po vsej dolžini, se obesila na vrv in zataknila kapo na konec zgornje prečke, sama pa splezala do samega vrha jambora in se od tam pačila, kazala zobe in se zabavala. Od jambora do konca prečke, kjer je visela kapa, je bilo poldrugi meter in kape ni bilo mogoče doseči, ne da bi spustil iz rok vrv ter jambor.
Fant je bil razdražen, spustil je jambor in stopil na prečko. Vsi na krovu so gledali in se smejali temu, kar sta počela opica in kapitanov sin. Ko pa so videli, da je dečko spustil vrv in z iztegnjenimi rokami stopil na prečko, so otrpnili od strahu.
Le en sam neroden korak, pa bi padel in se razbil na krovu. Tudi če ne bi padel in bi prišel do konca ter pobral kapo, bi se težko obrnil in vrnil do jambora. V mrtvi tišini so ga vsi gledali in čakali, kaj bo storil.
Nenadoma je nekdo med gledalci vzkliknil od strahu. Od vzklika je fant prišel k sebi, pogledal dol in se opotekel.
Prav takrat je iz kajute stopil kapitan ladje, fantov oče. V roki je imel puško, da bi streljal galebe. Na jamboru je zagledal sina, nameril nanj in zakričal “V vodo! Skoči takoj v vodo, streljal bom!” Fantek se je zamajal in ni razumel. “Skoči ali pa ustrelim! Ena, dve…” in ko je prišel do “tri” - se je fant že odrinil in skočil na glavo.
Kot topovska krogla je padlo fantovo telo v morje. Valovi fanta še niso pokrili, ko je dvajset hrabrih mornarjev skočilo za njim v vodo. Čez štirideset sekund - kako dolge so se vsem zdele - je fantov trup izplaval na površino. Prestregli so ga in potegnili na ladijski krov. Ko mu je čez par minut iz ušes in nosa iztekla voda, je začel dihati.
Ko je kapitan to videl, je zakričal, kot bi ga nekaj dušilo, in pobegnil v svojo kajuto, da bi nihče ne videl, kako joče.